GLAVNI OLTAR
Cerkev sv. Benedikta, Stranje | 1949
Bergantovo prvo sodelovanje s Plečnikom.
". . . anekdota o dogodku, ki je sodelovanje med Plečnikom in Bergantom spremenil v resnično prijateljstvo."
Odlomek iz knjige “REZBAR MAKS BERGANT, ŽIVLJENJE, POSVEČENO LEPOTI”
Avtor:
Miklavž Komelj
Podrobnosti umetniškega dela:
Bergantove skulpture v ovalu slonokoščene barve | Lipovina | Rezljana Ornamentika | Pozlata z Lističi Pravega Zlata | Mat
Foto:
Žiga Mihelčič
Berganta mu je kot najboljšega kamniškega rezbarja priporočil pater Martin Perc. . .
In nato se je pojavil še Plečnik. Berganta mu je kot najboljšega kamniškega rezbarja priporočil pater Martin Perc, ki je leta 1947 arhitektu naročil predelavo med vojno zelo poškodovane župnijske cerkve sv. Benedikta v Stranjah. To je bila prva Plečnikova povojna arhitekturna realizacija in eno najpomembnejših del njegovega poznega ustvarjalnega obdobja. Najbrž je tudi dejstvo, da so cerkev med vojno oskrunili nemški vojaki, pripomoglo k temu, da so oblasti, sicer nenaklonjene katoliški Cerkvi, obnovo dovolile – pa vendar je delo »v tem hudičevo razrvanem času«, kot se je v enem od pisem Bergantu izrazil Plečnik, pogosto potekalo napol naskrivaj. To je bilo delo, pri katerem je Plečnik razvil še posebej intenzivno sodelovanje z domačini; Stranje so mu bile še posebej pri srcu tudi zaradi doživetja intenzivne kooperacije z umetnimi obrtniki, obrtniki in vaščani. Večino del so opravili domači mojstri iz Kamnika in okolice. Kot posebej poudarja Damijan Prelovšek, se je Plečnik pri svojih načrtih »prilagajal znanju in sposobnosti svojih sodelavcev« in je zasnoval glavni oltar stranjske cerkve kot »veliko listnato monštranco« prav z upoštevanjem Bergantovega odličnega obvladovanja ornamentike.
Plečnik je imel z umetnoobrtnimi detajli posebno veselje. . .
. . . v načrtih zanje je pogosto razvil posebno poetičnost in igrivost; pri tem pa od mojstrov, ki so te detajle izdelali, ni pričakoval samo izvedbe, ampak je pogosto želel spodbuditi ustvarjalni dialog. Tako je na svojem načrtu glavnega oltarja v Stranjah izrisal potek rastlinske ornamentike, prostor za medaljone, ki naj bi jih Bergant zapolnil s svetniškimi in angelskimi glavami in glavicami, pa je na načrtu pustil prazen; odločitev za način izvedbe je prepustil Bergantu samemu.
. . . anekdota o dogodku, ki je sodelovanje med Plečnikom in Bergantom spremenil v resnično prijateljstvo.
To pa ne pomeni, da ni imel konkretnih pričakovanj. Prav s tem je povezana anekdota o dogodku, ki je sodelovanje med Plečnikom in Bergantom spremenil v resnično prijateljstvo.
Bergant se je lotil dela zelo vneto in začel je z dvema angelskima glavicama na spodnjem delu oltarja. Ko sta bili dokončani in ju je Plečnik videl v njegovi delavnici, mu je rekel, da sta sicer »luštna«, vendar bi on rad »bolj italijančke«. Bergant mu je odgovoril: »Prav.« In takoj je čisto mirno, ne da bi pri tem pokazal najmanjše znamenje užaljenosti ali prizadetosti, vrgel glavici na tla pod delovni pult.
Plečnika je Bergantova reakcija osupnila. Taka pripravljenost, da nekdo že narejeno zavrže in začne znova, vsekakor pričuje o odsotnosti poveličevanja lastnega ega. To je toliko bolj zanimivo, ker je bil Bergant, ko je govoril o svojih delih, vedno zelo samozavesten. Ampak v tej samozavesti ni bilo nič osebnega; prej neka ponižnost pred lepoto.
Čez dva dni je Plečnik Bergantu poslal izvod monografije o svojih delih Architectura perennis s čudovito duhovitim posvetilom:
Tebe Boga hvali
Tebe Gospoda poveličuje
Tebe večnega Očeta časti vsa zemlja
ter Maks Bergant v Kamniku
v Ljubljani pa Jože Plečnik
v spomin na 7. julij 1947
Ravno v gesti, s katero naj bi Bergant izpričal svojo ponižnost pred Bogom, je Plečnik Berganta sprejel kot nekoga, ki mu je v tem odnosu enakovreden . . .
. . . najlepše pa je to, da je tu Plečnikova arhaično sakralna dikcija obenem čudovit primer njegovega iskrivega humorja.
Vsekakor ta anekdota govori o iniciaciji. Plečnikova logika ni bila logika intelektualca, ampak logika duhovnega mojstra. Bergantova reakcija ga je morala navdušiti tudi zato, ker po duhu spominja na hagiografske anekdote; taka ponižnost je bila znak avtentičnosti predvsem za svetnike. Tako je na primer sveti Filip Neri nekoč zelo brutalno preveril, ali dela neka domnevna mistikinja avtentične čudeže, tako, da ji je ukazal, naj mu sezuje blatne škornje – kar je seveda skrajno besno zavrnila. (O tem dogodku je navdušeno pisal Goethe.)
Plečnik je zaupal v Bergantovo mojstrstvo in invencijo. . .
Nadaljnje sodelovanje je bilo toliko prisrčnejše. Plečnik je zaupal v Bergantovo mojstrstvo in invencijo, pri tem pa mu je nevsiljivo dajal izvedbene nasvete – v nekem pismu mu je na primer poslal predlogo obraznih proporcev v stilu beuronske šole. A sodelovanje z rezbarskim mojstrom je zanj ves čas pomenilo tudi vzajemno posvetovanje. V pismu Bergantu 27. avgusta 1949 v zvezi s krstilnico v Stranjah prepušča končno odločitev, ali naj bo strop pozlačen ali ne, Bergantu samemu; sugerira mu sicer, naj raje ne zlati, vendar mu vseeno dopušča tudi zlatenje, če on tako hoče. Prav tako mu piše glede kapitelov, da bi se rad še z njim posvetoval, kako naj jih oblikuje. Obenem pa je bil zmožen sam dajati Bergantu tudi čisto tehnične nasvete. Sam je bil iz mizarske družine in je zelo dobro poznal les ter je neskončno užival v obrtnih finesah. Tako v omenjenem pismu poučuje Berganta o finesah v zvezi z nanašanjem pozlate: kaj je treba narediti, da bi se pozlata čim bolje obdržala. Ko se je kot pravi mizarski mojster tako razživel v posredovanju drobne delavniške skrivnosti, je obenem prostodušno izrazil svoj odpor do intelektualizma; pismo se nadaljuje: »Te dni sem precej bral – branje, čitanje otopi duh za ustvarjanje[.] « Bergant je Plečnika neznansko občudoval, a se s tem verjetno ne bi strinjal, saj je bil hlasten bralec – še zlasti je ljubil zgodovinske knjige (in še posebej natančno je preučeval zgodovino obeh svetovnih vojn).
Glavna dela v Stranjah so bila zaključena leta 1949 . . .
. . . dopolnitve pa so se nadaljevale še v petdesetih letih. Plečnik je za obnovo in opremo cerkve skrbel vse do svoje smrti, rezbarsko opremo pa je izdeloval Bergant. Med njegovimi deli v Stranjah je treba posebej omeniti lestenca v prezbiteriju, na katerih so polnoplastično upodobljeni prerok Elija na ognjenem vozu in judovska izvidnika, ki se vračata iz Kanaana z ogromnim grozdom. Izdelana sta po Plečnikovih risbah, ki pa ju je Bergant interpretiral svobodno; tako je spremenil držo rok izvidnikov.
